Denes je Želko Dvanajščak pozvo sekoliko pučanstvo Međimurja ka dojdejo k jemo na brotvo. Reko je sim ka bo se za jedno vuro se pobralo, s sega skup i z jestvinom pa su se broči zadržoli dobrih pet vur. V jutro da se društvo zbralo i raskorožilo z žesticom i podlogom makovnjačom i orehovnjačom (kaj je kome trebalo) se genulo v gorice brot.
Izda se ne počnolo brati, a Želkijov zet je meo pokazno vežbu “Kad zastaviti Tomo Vinkovića v grabi na zodjem stupu v goricaj da se spustiš z brega bez brenze i stisneš kuplunga. To je tak motiviralo broče ka su prve rede pobrali za frtol vure, a za druge im je trebalo dobre dve vure.
Nevola je bila ka je Želko ne dobijo niti jenoga putara, pa je se one kere je bilo srom reči “NE” nagovorio ka su bili putari, no med nami, so ne bilo Bog zno kaj, ali pa so nosili pute.
Loni je na brotvo pre Želkijo išo dešč, tak ka so borči po štire plozili po blatu v breg dok so broli, ve pa je bilo vroče, veli Vakula, koli 30 stupnjeva (ma što već verje lažlovco Vakuli?) tak ka je v goricaj bilo kak na Zrčo. Pa i spominki so bili slični.
Da je brotva zavrišila so mloda i stora gazdarica dele na stol kaj so preprevile. Bograč je bil – kapa doli, a potom je dojšlo pečeno meso z širokimi rezanci i šalota. Jeni, jeni su meso ne mogli niti probati, ka so mislili ka potli bograča ne bodo nikaj dobili, pa so zmazali po tri, štiri tajere.
A grozdje? Pa nabralo ga se koliko ga je zraslo, a Želko bo naprešo kuliko nuca vina, ka je samo koli 150 metrof od jegove hiže izvor Trnave. So se potli brotve nešteri broči šteli iti skopati na izvor, ali jih je Želko ne pustio, reko je ka mu treba čista voda.
Gledim tak Želkija, pa mu velim: “Vidim ka imaš dosti let, kaj ti je nišče do ve ne povedo, ka se vino i od grozdja more napraviti ?”
Vukanovčar