Došel je došel, Sveti Martin
Od minule sobote pak se do kraja ovoga tjedna, a mortik i duže, se po ovomo našemo brežnomo Međimorjo furt čuje dobro poznata popevka:
„Nikaj na sveto lepšega ni,
Nego gorica da nam rodi,
Kumek moj dragi, dej se napij,
Dugo nas nebo, dej se ga vžij!
Došel je došel, Sveti Martin,
Vince bo krstil, ja ga bom pil.
Kumek moj dragi, dej se napij,
Dugo nas nebo dej se ga vžij!“
A mam posle pesme, kak je to odnegda, očem reči, odnavek, ceremonijaloš krštenja mošta ide dale: Vu ime grozda, preše, lagva i vina, al me ljulja!, a vinokrstitel – vinski biškup nastavlja: Preljubljene moje pajdašice, preštimani pajdaši, međaši, goričari i martinski svečari, vremena se mejao, običaji pak ne jerbo narod bez običajov je kakti ftiček bez perja oliti kak se to veli, rajši nek zgine selo nek običaji, a običaj gorični od navek je bil da Sveti Martin je mošta krstil! Sima je poznato da se mi Međimorci običajov držimo i zato je i ovo leto Sveti Martin mošta krstil.
Po našim međimorskim regulama, takajše obredniko oliti ceremonijalušo vu staromo pravopisanju svetoga Remoša na krštenjo mošta vu čast Svetoga Martina morejo biti sam oni poštovani vinoverniki šteri so položili prisego vernosti vinskoj kaplici: Prisežem na ovu puno kupico, da bum ostal, za se veke, verni pajdaš ovoj vinskoj kaplici, kak i tečnoj pečenkici. Tak mi pomogel naš krstitel vinski – Sveti Martin i podrumar vinski – Sveti Vinci. A unda ceremonija krštenja mošta ide dale, dohaja moštek na krst, zbirajo se kumi, zbavlja krštenje, a posle dok od svadlivca, nezerenoša i rotorana postane čisto i tečno vino fešta traje tak dugo dok mi vinoverniki moremo zdržati. A kak se vino pije? Navek pobožno, z pameću, i trijezno i nej več kak se more podnesti. Na zdravje!
Još sam nekaj, je li znate zakaj se pravzaprav mošt krsti? Pak kaj bodo se i pijanci mogli pofaliti kak so vu blagoslovlenomo stanjo!
Pijmo pajdaši dok nas ima, dobro vino paše sima, lepo je z pajdašima v goricaj biti i dobro vince piti.
V klet ido spametni i bedaki, a vum si jednaki!
Moje trsje, moja klet, to je meni celi svet!
Ne treba meni drugog leka, klet je meni apoteka!
Kaj ne bodete rekli da sam vam ne rekel: A dok žena brunda nek se toči nova runda!
Vi šteri vozite aute dok idet dimo z krštenja mošta pazite dobro jerbo u ove dneve štovatelji svetoga Mihovila lovijo po cestama štovatelje svetoga Martina. Takši so običaji!
Zakaj je hmrl Mišo Kovač???
Makar smo znali da je naš legendarni pevač Mišo Kovač več zdavnja prešel osemdeset let i rezmenil je, kak se to veli, devet banki ipak nas je se nas, šteri smo ga radi meli i popevali skupa žnjim se jegove pesme,štere se nebrejo pozabiti, a poebno one štere so nas vu srčeko pehale, iznenadila vest da nas je napustil. Za se nas je to bilo prenaglo. Znuomo da je, tu i tam beteguval, a što pak je od nas šteri smo prešli sedemdeset čisto zdrav (velijo doktori: nema zdravi ima sam nepregledani), a kaj se ne bodemo spominali za one šteri so prešli osemdeset. Kak bilo da bilo to je ipak došlo prenaglo. Zazvedili smo od onih šteri so bili bliže jemo kak je on kak stari Hajdukovec, očem reči, Hajdukovec od rođeja več duže od dvajsti let čakal kaj bodo „Bili ftiči“ znova nejbolši v Lepoj našoj kak so to bili, zdavnja, 2005. leta. No, dok je videl kak je Hajduk več duže od mesec dni na prvi mesti vu našo ligi i dok je bil v cirkvi pre meši i videl kak velečasni vu beloj misnici zdiguvle pehara, očem reči, kaleža jegovo srce je bilo zadovoljno i prestalo je kucati, a on je mirno zaprl svoje zmočene oči i presrečen je odišel k svetomo Petro na račun!
Što itak ima nejbolše koščično olje?
Sima nam je poznato da dok se mi Međimorci nečega primemo unda vu tomo moramo biti jako dobri ak ne i nejbolši. Tak je nejpredi bilo z vinima. Pred nekaj vejč od tridesti let so se špinčili ovi vu Iloku z graševinom, rajnskim rizlingom i tramincom, unda pak so glave zdigli ovi okoli Kutjeva, Požege, Đakova, Moslavine, Baranje z svojom graševinom, savinjonom, zelenim silvancom, belim pinoom, ali dok so naši brežni Međimorci posadili svoje trse, zazidali pelnice, počeli prešati svoje grozdje i točiti vino vu svoje, nejpredi drvene lagve, a posle i one od rostfraja si drugi so se morali pokloniti pred našim vinima i hititi puške v kuruzo. Ne sam da smo dostigli, do fčera, nejbolše vinare i vinogradare v Lepoj našoj nek smo jiv i prestigli tak da oni šteri očejo piti nejbolše vino na sveto morajo dojti v Međimorje. Saki den so naša međimorska vina se bolša i bolša i to so takša vina kaj telo davlejo krepost, a glavi pamet i zato nam ne tre drugoga leka nek so gorice i pelnice.
Tak je to bilo z vinima pak so naši Međimorci vu doljnjemo krajo ruon tak šteli biti nejbolši vu nečemo: nejpredi je to bila pšenica i kuruza, a posle toga, na leta, kalamper. Još den denes je naš međimorski kalamper na dobromo glaso i seposot se išče, ali ga mi nebremo tuliko posaditi i nabrati kuliko se more pojesti. Ruon tak so na dober glas došla naša međimorska črna olja. Hajdi naši ljudi sadi tikve i preša koščice i tak dojde do „črnoga zlata“, očem reči, črnoga olja, štero je ruon tak dobro, ak ne i bolše od maslinovoga. Če duže dale se vejč ga črnoga olja po našemo Međimorjo. Teško je reči čije črno olje je nejbolše, ali ak ruon iščemo nejbolše koščično olje, a si znuomo kak se črno olje dobavlja od tikvini koščici, unda je to koščično olje Siladi z Kotoribe. Zakaj? Jerbo sam v Kotoribi morete nabaviti črno koščično olje, a si drugi imaju črno bučino olje. Ne bi se štel mešati, ali sam probal, i to par pot, i nigdar sam nikaj ne dobil od buče, ali prešati koščice to je več čistam druga pesma. Niti mi prinas v Međimorjo sadimo buče, a niti pak ne prešamo buče jerbo ak sadimo tikve i prešamo koščice unda je to koščično olje kak to napriliko familija Siladi z Kotoribe dela.
Ak so naši sosedi prek Drave zaštitili svoje črno bučino olje unda moremo i mi zaštititi svoje črno koščično olje pak bodemo unda vidli čije bode bolše i čije bodo kupci rajši kupuvali. Olje je od koščici, a se ostalo je marketing, a v marketingo smo mi v našoj županiji nejjakši v Lepoj našoj! Bar probajte vi šteri ve imate bučino olje!
Vinjak djeta – za 3 dni (ak spiješ saki den jeno flašo) zgubiš ključe od stana, legitimacijo, očale, vozačko dozvolo, bankovno kartico i zdrastveno!
Bil sam na djeti dva tjedne i zgubil sam četrnajst dni!
Jožek Radnik
