Maribor: nejvekše stratište Hrvata
Pred nekaj meje od deset let Roman Ljeljak, Slovenec, rođen prinas v Đurmanco polek Krapine, je napisal knjigo Maribor: največe stratište Hrvata i pisal je o tomo kak so Janezi dok so delali autobana od Maribora prema Ljubljani otkopali rove šteri so bili puni Hrvata. Te rovi so za vreme Drugoga rata bili skopani kaj so se nutri skrivali tenki šteri so branili Maribora. Te rovi so bili dugi cirka tri kilometre, a otkopano je sam 70 metri kuliko je trelo kaj autoban more iti dale. V teh 70 metrov skopali so vum 1178 kosturov, a preračunali so da bi vu tem rovima moglo biti nejmeje tridesti jezer Hrvatov štere je tu 1945. leta zakopala Treča armija Koste Nađa i tu je napravljeni nejvekši zločin nad Hrvatima, Posmrtni ostatki so zakopani vu zajedničko grobnico na mariborskomo grobjo Dobava. Pred 6–7 let sem bil na sprevodu v Mariboro na tomo istomo mariborskomo grobjo Dobava de so v posebno grobnico bile zakopane rake z posmrtnim ostatkima Hrvata šteri su eshumerani v Hudoj jami. Unda je bilo eshumerano 900 kosturov do šterih so nejpredi došli. Mi kaj smo došli z Lepe naše smo se čudili kaj je to za nevoljo kaj Lepa naša neče pokopati svoje mrtve šteri so likviderani od strane partizana. Denes znamo da je Huda jama reskopana do kraja i da je v Barbarinomo rovo bilo jedenajst odvojeni kati i na sakomo so ljudi bili zavezani i živi zazidani, a nejveč je bilo Hrvatov, i tak osuđeni na strašno smrt. Dok so jiv našli, osemdeset let posle bili so beli kak vapno, ali so se tela ne respala jerbo so ne mela zraka. Kaj se to mora pošemeriti v ljuckoj glavi, v ljuckoj pameti partizana i četnika,šteri so, pred kraj rata, prešli v partizane, kaj dela takše strahote nad ljudima šteri so nikaj ne bili krivi, a likviderali so jiv bez soda, bez pitanja i bez milosti.
Grobišta Hrvata v Deželi
Pred dva tjedne na svetlo dneva je došla kniga Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji slovenskih autora Mitje Ferenca i Uroša Košira, a knjiga je objavljena u povodu 80 let genocida nad golorukom hrvackom vojskom i civilima na području Dežele v majo i juno 1945. leta. V knjigi je se zapisano do čega je došlo slovensko državno povjerenstvo za istraživanje skritih grobišta žrtava štere so poubijali partizani mam posle rata. Našli so ili zazvedili kak pre našim sosedima v Deželi postoji 750 masovnih grobnici. Autori knige so dali podatke za 46 z šteri so posmrtni ostatki eshumirani i još 32 grobišta štera so potvrđena. Za ta grobišta se točno zna de so i kak se do jiv more dojti. Još se točno zna za 134 masovne grobnice, ali jiv treba do kraja obraditi.
O masovnim partizansko–komunističkim likvidacijama pripadnika hrvacke vojske, njemačkih okupaciskih snaga i civila se je od 1945. do 1990. leta ne smelo govoriti, niti zucnuti, kak se to veli, ak je što nekaj znal sam so familije vu šterima so ubijeni falili to žalile i oplakivale unutar štiri zida svoje hiže. Ono kaj so znali so držali za sebe, a i svedoki so bili stiha ak so ne šteli kaj bi i jiv mrak pobral.
Posle 1990. leta se zazvedilo za čuda stratišti kak v Deželi (Maribor, Huda jama, Tezno, Kočevski rog…) tak i prinas v Lepoj našoj (Križni pot, Jazovka, Đurmanec, Macelj – Lepa bukva, Zagrebačka gora, Gračani…, Gornji Hraščan, Ksajpa, Repova šuma…), a to je sam menši del onoga kaj skrivlejo stotine i stotine grobišta kak onih za štere se zna tak i one za štere se točno ne zna.
Znova se postavla pitanje da bode Lepa naša naše Hrvate šteri so likviderani v Deželi, tam skopani i eshumerani dopelala ka nam dimo i tu na jivoj rodnoj grudi jim naprajla večno počivalište. To je nejmeje kaj se za jiv more naprajti, oni so si to zaslužili.
Tunel Biljeg kod Vojniča
Od da je Ivan Penava postal precednik Vladina poverenstva za ratne i poratne žrtve nekaj se je genulo na bole kaj se toga dotikavle. Posle ove knige slovenskih autora znova se postavilo pitanje kaj je z tunelom Biljeg kod Vojniča za šteri se je lani zazvedilo. Več lani so to lokaciji obišli Ivan Penava i slovenski istraživač Roman Ljeljak jerbo se je čulo kak je to jena od vekših ak ne i nejvekša masovna grobnica v Lepoj našoj. Odma posle 1990. leta došla so do Ljeljaka svedočenja v šterima ljudi kaj so živeli 1945. leta pripovedajo kak je v tomo tunelo bila uskotračna pruga i bila so dva ili pak tri tunela štere so partizani z jedne strane zazidali, a z druge strane so jiv vu vagonima punili z hrvackim vojnikima, civilima i zarobljenim njemačkim vojnikima i na krajo jiv zaprli s eksplozivom. Svedoki so potvrdili da je na te okuten način likvidirano između 1200 i 2000 ljudi dopelanih iz logora u Karlovcu i Čemernici kod Topuskog. Te zločine so naprajli partizani z područja Korduna, a komadanti so jim buli tri generali Rade Bulat, Miloš Šumonja i Dušan Dragovič. Generali so naredili kaj se zarobljeniki narivlejo v tunele i da se posle ulazi zaprejo, očem reči, minerajo tak da so zarobljeniki hmirali v nejstrašnešim mukama. Po tomo kak so zarobljeniki likviderani more se reči da je tunel Biljeg kod Vojniča hrvacka Huda jama. Hajdi je cajta minulo, ali mučki ubijeni imajo, kak god kesno, pravo na eshumacijo, identifikacijo i pokop dostojan čoveka. Likviderani so bez soda i suđenja, ali je to ne razlog kaj jiv se ne pokopa kak ljude. To smo dužni našim ljudima, Hrvatima, a ruon tak na dostojan ukop imajo pravo i njemački zarobljeniki bez obzira kaj so pripadali agresorski vojski.
Kuliko vidimo osemdeset let je minulo, a još tuliko toga je ostalo skritoga „po šumama i goram“ po skritim grobištima Hrvata i mi moramo to reščistiti kaj bi se zazvedilo kaj so itak delali partizani z onima šteri so ne bili z jimi, a našli so jiv mam posle kraja Drugoga rata v majušo i junjušo. Nek se več jempot reskopa i Jasenovac i se ove grabe, jarki i tuneli kak v Lepoj našoj tak i Deželi i kaj se, na se zadje, ipak zazvedi de je zginulo 900 jezer Hrvata kuliko jiv je falilo po popiso pučanstva 1948. leta, a bili so na popiso 1931. leta.
Jožek Radnik